-
 

ANPI
Cividale del Friuli

nacifašistina zaseda
na mostu ez Bao

31. decembra 1945 - 2. januaria 1945

-
-

-
OKOLIŠINE:
Znailno za osvobodilno gibanje v vzhodnem delu Furlanije od poletja 1944 dalje je krepitev partizanskih enot, konkretnimi poskusi sodelovanja med razlinimi usmerjenimi oblikami italijanskega odporništva, utrditev odnosov med garibaldinskimi enotami in enotami v okviru Osvobodilne fronte (politinimi organizacijami slovenskega odporniškega gibanja, ki so nastala že leta 1941 po napadu sil Osi na Kraljevino Jugoslavijo). V Furlaniji so se poleti 1944 vzpostavili dve osvobojeni ozemlji pod partizanskim nadzorom (Karnija in Vzhodna Furlanija). Na teh ozemljih se je po dvajsetih letih fašistine diktature uveljavilo demokratino upravljanje, z vojaškega vidika pa sta osvobojeni ozemlji za nemške sile postali pravi trn v peti (po kapitulaciji Italije je bilo obmoje Tridentinskega in Južne Tirolske, severnega Veneta, Furlanije in Julijske krajine prikljueno Tretjemu rajhu).
Da bi zlomili odporniško gibanje na osvobojenih ozemljih, so nacifašisti izkoristili odloitev zaveznikov, naj se ustavijo na Gotski liniji (Goten – Stellung) in posledinemu "proglasu" komandanta zavezniških sil v Sredozemlju generala Harolda Alexandra, ki je v bistvu vabil partizane k demobilizaciji v pricakovanju pomladi. Raunali so lahko na ogromne loveške in materialne sile zato so konec septembra 1944 sprožili silovito ofenzivo. Slovenske in italijanske (garibaldinske in ozopovske) partizanske enote, ki so branile osvobojeno ozemlje Vzhodne Furlanije, so se morale glede na sovražnikovo premo vdati. Sledilo je divje zatiranje nad civilnim prebivalstvom s požigom številnih krajev.
Partizanske enote, ki so boji v zadnjih mesecih leta 1944 bile mono izrpane in ki jih je poleg tega po padcu osvobojenega ozemlja Vzhodne Furlanije ošibila tudi ponovno izostrena ideološka delitev med komunisti in katoliani, so bile pred težko izbiro. Odpovedati se boju ali ga nadaljevati z okrnjenimi silami. Res pa je, da je partizanom bil morebitni povratek na svoje domove praktino onemogoen. Tistim iz juga Italije je to prepreevala razdelitev države( Gotska linija), komandanti pa so bili poveini že prej obsojeni od Posebnega sodiša za zašito države na zaporne kazni ali na internacijo in so zato tvegali takojšnjo usmrtitev. Tudi vsi ostali bi imeli na izbiro: ali prestopiti k fašistinim silam ali izgon v nemška koncentracijska taboriša.
Zgodovinar Spriano je tako opisal položaj;
"Churchillov odnos do Italije je tesno povezan s tistim do Grije in Sredozemlja nasploh, in to v protikomunistinem smislu. Italija se je kot narod in država vedno obravnavala kot premaganec. Zmagovalci imajo zato pravico, da ji diktirajo svoje pogoje". (Paolo Spriano, Storia del Partito Comunista Italiano, V° volume, Einaudi, Torino 1975, p. 422 e p. 425).

RAZLOGI za odloitev Divizije Garibaldi "Natisone"
Komandanti enot Garibaldi, socialistino in komunistino usmerjeni, so že prej, vse od nacistinega napada na Jugoslavijo, vzpostavili odline stike z voditelji slovenskega in hrvaškega odporniškega osvobodilnega gibanja. Pod kraljevino Italije sta namre bili tedaj zelo moni slovenska in hrvaška manjšina, proti katerima je fašistina oblast izvajala mone ukrepe prisilnega raznarodovanja (prepoved rabe jezika, spreminjanje krajevnih imen in priimkov, razlastitve itd.). Soglasja med obema gibanjema sicer ni bilo, saj so obstajala razhajanja glede teritorialne ureditve po osvoboditvi.
Poleg ideoloških razlogov so bili tudi vojaški razlogi, zaradi katerih je bilo za garibaldinske enote nujno, da prekoraijo reko Soo in se operativno povežejo in podredijo IX. korpusu NOV in POS. Operacijo je potrdila tudi koordinacija italijanskega odporništva CVL (Corpo Volontari della Libertà). Italijanske partizanske enote so namre imele velike logisticne težave, zlasti še glede preskrbe s hrano in obleko (bližala se je zima in enote so bile še v poletni opremi).

Resnici na ljubo se položaj ni bistveno spremenil s prekoraitvijo Soe, vendar so enote Jurišne divizije "Garibaldi-Natisone" na ta nain preživele zimo 1944-45 in ohranile bojno sposobnost vse do osvoboditve. Enota je 9. maja 1945 sodelovala pri osvoboditvi Ljubljane in se vrnila na italijansko ozemlje šele po 20, maju 1945

DOGODKI:
V skladu s tem, kar je bilo dogovorjeno med CVL in komando slovenskih partizanov, so 24. decembra 1944 "vsi oddelki divizije prieli s premikom ez Soo, da bi tako vstopili na operativno obmoje IX. Korpusa jugoslovanske armade."
Kot prva enota je Soo prestopila 156. brigada "Buozzi". V zgodovinskem dnevniku divizije je operacija opisana takole: "Pohod se odvija v okolišcinah strahotno slabe opremljenosti in izredno nizkih temperatur. Enota je bila prisiljena, da jo je na pohodu zapustilo ve borcev, ki so bili brez obutve. Glavnina brigade prekorai reko Soo in Bao in pride do cilja brez spopadov."

Sledila je 158. brigada "Gramsci". "V Selah nad Pomelcem,« je zapisano v omenjenem dnevniku, »je kolona nepricakovano napadena, izgubljene so 3 mule ter vec materiala in živeža. Še preden naši zavzamejo položaje za obrambo, se sovražnik umakne. Brigada pride do cilja brez izgub."
Zadnja je bila 157. brigada "Picelli". "Težaven pohod je brigada opravila v enakih pogojih kot ostali dve in prišla brez spopadov do Sel nad Podmelcem. Sovražnik, ki je v prejšnjih dveh noeh zaznal premike divizije in dobil okrepitve iz Tolmina, pa je na novoletno no postavil številne okrepitve pri prehodu ez reko Bao. Predhodnici je dovolil prehod, nato pa napadel glavnino kolone s številnimi minometi in težkim orožjem.
Brigada je bila napadena, ko je zaetek kolone bil že v dolini, zato se je s težavo umikala pred ognjem strmo navzgor po grebenu. Izgubila je mnogo opreme, težko orožje in tudi ranjence. Nepricakovan napad je brigado prisilil, da je krenila z nartovane poti in se s težkim maršem podala na neznan in s snegom prekrit teren." (iz "Zgodovinskega operativnega dnevnika jurišne divizije Garibaldi Natisone")
Ko so se enote reorganizirale in so ranjence dali v oskrbo v slovenske partizanske bolnišnice, je brigada v naslednji noi uspela prebroditi reko Bao med sovražnikovo postojanko v Podbrdu in tisto na Petrovem Brdu, ter priti po 33 urah hoje v metru snega v Davo. Na cilju je manjkalo 40 mož, poveini iz bataljona "Manin".

V zasedi je padlo 17 partizanov, 23 pa so jih zajeli in odpeljali v Nemijo.

SOUDELEŽENE ENOTE:
KOMANDA DIVIZIJE
KOMANDANT FANTINI MARIO “SASSO”
KOMISAR PADOAN GIOVANNI “VANNI”
NAELNIK ŠTABA MAUTINO FERDINANDO “CARLINO”

156. BRIGADA BUOZZI:
KOMANDANT ZULIAN MARIO “SANDRO”
KOMISAR ARGENTON LINO “STUZ-SILVIO”
BATALJON MANARA
BATALJON MINUSSI
BATALJON FRONTE GIOVENTU’

157. BRIGADA PICELLI:
KOMANDANT GINO LIZZERO “ETTORE”
KOMISAR VINCENZO MARINI “BANFI”
BATALJON MANIN
BATALJON VERRUCCHI
BATALJON PISACANE

158. BRIGADA GRAMSCI:
KOMANDANT BULLA SALVATORE “MORO”
KOMISAR GARGANO GIUSEPPE “BORIS”
BATALJON MAMELI
BATALJON GREGORATTI
-

-